www.francihorvat.eu  Copyright © 2007-2012 Franci Horvat, Postojna * Slovenia

O Spletnih Straneh
O Spletnih Straneh
Mediji
Oglaševanje
VAŠ PROSTOR ZA
OGLAŠEVANJE
__________________


SLEDENJE FHTEAM
SPONZORJI - OPREMLJEVALCI

______________


ČEŠKA 2009


Race Around the Central Europe  – RACE 2009

































Za mano je nova izkušnja in nov uspeh.
V 52 urah in 9 minutah sem prekolesaril 1220 km – 13.000 v.m po Češki, Poljski, Slovaški in Madžarski


Pa pojdimo po vrsti. V torek, 4.8., smo se zbrali ob 17.00 . Akcija je stekla takoj. S kolesi, kolesarsko opremo, hrano, spalkami in ostalo kramo, smo napolnili kombi in avtodom ter se ob 19.00 odpeljali proti vzhodu Evrope. S kilometri je naraščala tudi napetost. Dejana smo sneli na avtocesti za Lendavo, še malo pobluzili ( iskali smo bencinsko pumpo, kjer prodajajo vinjete za Madžarsko in seveda dobro kavo) po Prekmurju in potem gasa čez Madžarsko, mimo Blatnega jezera do Budimpešte, kjer smo se prvič izgubili. A smo zadevo hitro rešili in prišli na cesto, kjer je potekal zadnji del trase.

Madžarska ponoči je črna in seveda ravna. Ovinkov na cesti je bolj malo in, ko se pojavi križišče sredi polja, je logično edino, da narobe zaviješ. To smo, kot se za prave avanturiste spodobi, tudi naredili. A nas, kljub noči, občutek za orientacijo ni zapustil in smo, po par metrih, ugotovili, da nekaj ni v redu, obrnili in jo veselo mahnili proti Donavi. Meja med Madžarsko in Slovaško je na Donavi in ko smo prečkali most, smo prečkali tudi mejo. Seveda za vstop v Slovaško ni bilo več potrebno čakati par ur, smo kar uleteli vanjo in po ravnini (saj se panonska nižina ne konča z mejo) nadaljevali potovanje. Res, da se je ravnina nadaljevala, ceste pa so bile v bistveno slabšem stanju, kot v prejšnji državi. Kitajci rečejo takim cestam samajama. So pa bili vmes tudi dobri odseki, predvsem v bližini mest. Ko se je naredil dan, je bilo potovanje še bolj zanimivo. V vaseh smo opazovali hiše, ki so imele fasade obdelane le na strani, ki je gledala na cesto. Dvorišča so bila skrita za visoko ograjo. Na drogovih pa so bili zvočniki, ki so jih v času komunizma uporabljali za »političke nastave« , sedaj pa jih iznajdljivi Slovaki uporabljajo namesto lokalnega radia. Po zvočnikih predvajajo glasbo, oglase, vabila, čestitke. 

Proti poldnevu smo prečkali Slovaško-Češko mejo in po dvajsetih kilometri prišli v Bystrice, manjši kraj sredi čudovite pokrajine. Mestece je bilo prav prijetno in urejeno. Šolo, kjer je bil start dirke, smo hitro našli, parkirali smo avte in stopili v mraz. Dan je bil oblačen in prav nič topel. Malce smo si ogledali kraj, šli na kosilo in, seveda, na pravo češko pivo. Ker smo imeli še veliko časa, smo se odpeljali po trasi še na Poljsko, kjer smo tudi napolnili rezervoarje vozil (tu je nafta občutno cenejša kot v ostalih štirih državah) . Pri ogledu trase smo naleteli tudi na nekaj neskladij z roadbookom, ker so cesto še gradili, se ni dalo priti s hriba drugače, kot po avtocesti. A smo kasneje izvedeli, da je organizator traso malce popravil, da smo obvozili avtocesto. Pozno popoldne smo »spedenali«  avte, predvsem kombi, ki nam je služil kot spremljevalno vozilo. Nanj smo pritrdili ozvočenje in dodatne luči za nočno vožnjo, ki nam jih je pripravil Martin v Avtoakustiki Poljšak. Del ekipe se je z menoj odpravil v sosednje mesto na nekakšen sprejem. Tam smo dobili tudi štartno številko in roadbooke.  Medtem pa so v avtodomu Metka, Franko in Tea pekli palačinke in pripravljali sendviče za dirko. Po povratku smo še nalepili številko na kombi in nato legli k počitku, kajti pred nami je bil pomemben dan.



Ob 11.00 se je dirka začela. Začel pa je padati tudi dež. Ker sem imel štartno številko 2, sem začel ob 11.03. Še dobro, da so bile še vse ekipe na startu, sem imel vsaj občinstvo. Še zadnja fotka pred startom in prva ekipa je pohitela v kombi. Bil sem vznemirjen, saj nisem vedel kaj me čaka na poti in tudi nobenega zagotovila, da je moje telo že pripravljeno za take napore, nisem imel. Možakar ob meni je ustrelil s startno pištolo in adrenalin se mi je pognal po žilah. Za ta trenutek sem se pripravljal vse, od zame, nesrečnega DOS-a.

Prva ovira na cesti , je bilo že križišče, kjer se je cesta iz Bystrice združila z glavno cesto. Promet je bil gost in bi verjetno za vključitev v promet porabil ogromno dragocenih minut, zato je član ekipe skočil iz kombija in ustavil promet, da sem sploh lahko zavil na levo, proti Poljski. Ko smo zapuščali Češko, se je svet postavil pokonci. Prvi del Poljske je bil strm. Zelo strm. Poljaki pa so se izkazali za dobre navijače in mi je zato vzpone uspelo hitro zgristi. Nas je pa zato čakalo neprijetno presenečenje po spustu, v nižini. Očitno so Poljaki dobili evropska sredstva za ceste, kajti prav v vsaki vasici, ki pa jih ni bilo malo, pravzaprav se držijo kar ena druge, so bili semaforji, kjer so popravljali ceste in je bil promet speljan enosmerno. Tu smo zgubili ogromno časa. Še več časa pa smo izgubili v prvem večjem mestu na Poljskem, v Zywiecu. Tudi tu so bile zaprte cele ulice in zato se je promet po polžje odvijal skozi 8 km dolg kraj. Iz enega konca mesta na drugega smo rabili 43 minut. Najbolj neverjetno pa je bilo spoznanje, da so nas v tej gneči začeli prehitevati kolesarji, ki so štartali za nami. Kako? Mi smo se držali pravil in se nisem oddaljeval od spremljevalnega vozila, tistih nekaj, ki so šli mimo nas, pa se tega pravila niso držali. Vozili so sami naprej, brez spremljevalnega vozila. Nekaj sem jih potem dohitel in prehitel, vodilnih pa ne. Bil sem jezen, a smo potem ugotovili, da je imel organizator samo tri vozila, ki so spremljala potek dirke na progi in prav nič sodnikov nameščenih ob poti. In, če smo mi čepeli v prometnem zamašku, so tam čepeli tudi oni.

Kasneje so nas na progi večkrat prehitela vozila organizatorja in tako smo imeli vsaj nekaj upanja, da se Zywiec ne bo ponovil. Pot po Poljski je bila v začetku razgibana, potem pa precej ravna in monotona. Spremljevalna ekipa je poleg skrbi zame imela še eno skrb: paziti so morali na promet, saj so šoferji hitri, neučakani in brezobzirni. Tudi tu, na ravnicah Poljske okoli Krakowa, smo ugotovili, da se na tej dirki marsikatero pravilo krši. V bližini Krakowa smo dohiteli češkega kolesarja, ki ga je spremljevalni kombi zapustil takoj, ko se je prilepil za naš kombi. Potem smo se ustavili, da ne bi vozili skupaj in ga spustili naprej. Pa ni pomagalo nič. Kakšnih 10 km je tekmovalec vozil z nami, le da po našem postanku pred nami. No, potem je prišlo njegovo vozilo in kolesar nas je spustil mimo. Na poti je bilo še veliko takih in podobnih dogodkov. Da ne omenjam spremljevalnih vozil, ki so vozila brez rotacijskih luči. Prav po češko je bilo vse skupaj. Prekrškarje smo poslikali, a dvomim, da bo kaj učinka. Sicer pa sem drugi del Poljske prevozil v temi. Ponoči je bilo, kar se prometa tiče nekoliko bolje kot čez dan, manj je bilo avtov in pa tudi tovornjakov.

Vreme pa se je tudi umirilo in že popoldne je prenehalo deževati. Ponoči smo prečkali tudi Poljsko – Slovaško mejo. Na kolesu mi je bilo lepo. Prvi dan sem lepo zvozil in tudi prvo noč. Bil sem zadovoljen, saj je šlo vse po načrtih. Zgodaj zjutraj drugega dne, sem v prvem svitu, v daljavi zagledal Visoke Tatre. Pred vzponom sem planiral počitek in uspelo mi je zaspati za slabo uro. Ko me je ekipa zbudila, so me hitro pripravili za nadaljevanje poti. Medtem me je prehitelo kar nekaj tekmovalcev. Napovedoval se je sončen dan. Samo, da ni dežja. Vzpon na Tatre mi je šel v začetku dobro od nog. Bolj kot smo se bližali vrhu(Štrbske pleso), bolj težke so bile noge. Ekipa mi je govorila naj si ogledujem čudovito okolico( gole planjave so bile obarvane roza, zaradi cvetenja gorskih rož) in naj ne mislim na vzpon, a sem imel občutek, da ne bom mogel do vrha. Ker na Tatre vozi tudi gorska železnica, sem imel ob rdeči luči pred železniškim prehodom , par minut za masažo in pijačo. Nabral sem si dovolj moči, da sem prišel na 1200m visok prelaz in se potem spustil v dolino na  650m n.v. in proti drugemu prelazu v Tatrah , prav tako 1200m visokemu sedlu Čertovica. Med obema prelazoma je bila tudi kontrolna točka in   ekipi sta se ponovno zamenjali.

Ko smo za seboj pustili Tatre je bilo vse lažje. Dobil sem nov zagon in kilometri so se mi zdeli kratki in enostavni. Do Svodina, kraja na Slovaškem, kjer je bila še ena kontrolna točka, sem uspel prepeljati le z enim večjim (10 min) postankom z masažo. Bolj kot smo se bližali Svodinu , bolj je bilo vroče. Kraj je že tako znan po visokih temperaturah. Prav želel sem si, da bo noč in bo hladneje. Tu nisem nič počival, čutil sem se pri močeh in sem pot takoj nadaljeval. Čez  slabih 30 km je bila Slovaško –Madžarska meja in to me je gnalo naprej. Mejo smo prečkali ob 22.43. Spet smo šli po mostu čez Donavo, a tokrat nas je pozdravil čudovit pogled na osvetljeno trdnjavo oz. velikansko graščino na Madžarski strani v mestu Esztergom. Mesto smo nato zapustili in se odpravili naprej ob Donavi. Pa naj še kdo reče, da je Madžarska ena sama ravnina . Jok! Pred mestom Tata, kjer je bila naslednja kontrolna točka, so nas pričakali hribčki. Vzponi so bili kratki, a strmi in bilo jih je ogromno. Ravno sem že upal, da smo na ravnem, pa se je spet cesta začela vzpenjati. Vse skupaj pa je bilo tako hecno zavito, da si v bistvu že videl mesto, a si se potem od njega spet oddaljil. Kar nekajkrat sem pomislil na to, da smo zašli. Rešila me je Rebeka in njen komad Vrag naj vzame..

V Madžarskem mestu Tata, kjer je bila kontrolna točka, sem si privoščil spet malo masaže in potem šiba dalje. Sam niti nisem opazil, a so me na to opozorili iz spremljevalne ekipe, mesto je bilo polno pijane mladine, ki so razigrano dirkali po mestu z avtomobili. Policistov pa od nikoder. So se pa zato pojavili takoj, ko smo zapustili državo ob ponovnem prečkanju Donave. Slovaški policisti so bolje pazili na vesele mladce, v hitrih avtomobilih, na petkov večer. Nekaj časa so vztrajno vozili mimo nas in imel sem občutek, da nas kar malo pazijo, saj, ko so nas dokončno zapustili, so nam pomahali. Druga noč je bila monotona in morda je bilo bolje, da smo ta del odpeljali ponoči. Ravnina, sama ravnina. 80 km ravnega, potem vas in spet ravnina in levo in desno polja koruze in sončnic. Tudi novi člani FH teama so si do tu nabrali dovolj izkušenj in so me po mikrofonu stalno spodbujali, mi peli in mi stregli z globokimi mislimi o okolici, o kateri ni bilo kaj prida povedati. Ob svitu sem si privoščil 20 min power slip, toplo juho in suha oblačila in potem naprej. Od tu dalje je bilo težko.

Vremenska napoved za zadnji dan je bila ugodna. A kaj, ko sem imel močan veter v prsi. Po ravnini sem tako vozil 23 do 25 km/h namesto predvidenih 30 do 32. Pobralo mi je tudi ogromno moči, a so me fantje stalno spodbujali in je šlo lažje. Bolj, ko smo se bližali cilju, večkrat se je avtodom ustavil ob cesti in ekipa, ki naj bi počivala, je tulila vzpodbudne besede in mi mahala s slovensko zastavo. Bili smo prava mala atrakcija. Bolj kot jaz, so domačine zanimali ozvočen kombi in še večje čudo – avtodom. V kraju Bytča smo zavili v ozko dolino. Do cilja me je ločilo le še 71 km. A kakšnih! Po 20 km lahkega vzpona po dolini, se je cesta postavila navpično. Komaj sem lezel v hrib. Franko je tekel ob meni in me spodbujal. Tudi ostali so bili ob cesti razporejeni po vzponu in mi prigovarjali, da je to zadnji klanec. Kasneje sem od sotekmovalca, Italijana, izvedel, da je tudi on imel največ težav prav s tem kratkim, a strmim vzponom.  Ko sem se spuščal s prelaza, me ni motila niti razrita cesta, samo, da je bil vzpon za mano.

Imel pa sem še en problem. Začela me je boleti peta oz. tetiva na desni nogi. Bolečine so bile vedno hujše. Prepričevati sem se moral, da ni hudo in hvaležen sem FH team, da so me iz kombija zabavali, saj sem tako bolj poslušal njih, kot mojo peto. Po nekaj kilometrih zelo slabe slovaške ceste, je bila pred mano Češka. Od meje do Bystrice je bilo le še 20 km. Precej pred mano, a tako, da sem ga še videl, je vozil avtodom in čez okno je vsake toliko zaplapolala zastava. Za mano so svoje glasilke napenjali člani ekipe v kombiju. » Še malo, daj, daj! Si že tam! Če vzdržiš si četrti!...« in tako v tem stilu do šole v kraju Bystrice. Ko sem pripeljal v cilj, se mi je odvalil kamen iz srca. Uspel sem! Nisem še za staro šaro.
Lanski DOS ni bila le muha enodnevnica, kot so nekateri želeli prikazati. FH team me je zalil s šampanjcem in vsi smo imeli usta močno raztegnjena v nasmeh. Vsi smo si oddahnili. Vsi smo zmagovalci.


Če bi bila dirka malo boljše organizirana in bi organizator malo bolj nadzoroval potek dirke na progi ter dodelil kakšno kazen prekrškarjem, bi verjetno stal na stopničkah, a sem vseeno zelo zadovoljen. Bil sem četrti. Dosegel sem kvalifikacije za RAAM. Dokazal sem si, da zmorem in da vsi treningi in odrekanja niso bili zaman.


Dragi moji zvesti navijači, hvala vam za vso podporo. Tudi vaša sporočila po SMS-ih in na forumu, ki so mi jih brali iz kombija, so me držali pokonci in me gnali naprej.


Hvala sponzorjem in donatorjem, brez vas mi prav gotovo ne bi uspelo.


In hvala mojemu FH Team. Bili ste špica!


Torej  Marko Poropat, Franko Ogrizek, Danilo Čeč, Dejan Ozvatič, Igor Brezic, Tea Žerjal, Luka Horvat, Miha Horvat in Metka Horvat, brez vas bi končal že na  prvem križišču.    


 

  • Franci Horvat: Kolesar

  • Marko Poropat:  vodja ekipe, komunikacije, navigacija, voznik spremljevalnega vozila...

  • Franko Ogrizek: pomočnik vodje ekipe,  prehrana, pijača...

  • Danilo Čeč: voznik spremljevalnega vozila, navigacija...

  • Dejan Ozvatič: voznik spremljevalnega vozila, navigacija...

  • Metka Horvat: navigacija, masaža, oskrba kolesarja...

  • Tea Žerjal: prehrana, pijača,  oskrba kolesarja...

  • Igor Brezic: oskrba kolesarja, voznik avto doma...

  • Luka Horvat: prehrana, pijača,  oskrba kolesarja...

  • Miha Horvat: fotografija, video ...  

______________


Leto 2016








NOVICE
DOS
ŠVICA 2010
ČEŠKA 2009
DOBRODELNE akcije
KOS 2007
FRANJA
SPONZORJI
FOTOGALERIJE
ČLANKI
DOSEŽKI
BIOGRAFIJA
POVEZAVE
OPREMA
KNJIGA GOSTOV
POŠTA
DOMOV
______________