datum objave 15.05.2008


Beseda ob mojem uspehu na DOS-u 2008!

Takoj na začetku se bom zahvalil vsem, ki ste mi kakorkoli stali ob strani pri mojem športnem dosežku kariere.

Zahvala gre:
moji družini Metki , Luki , Mihi;

spremljevalni ekipi FH TEAM: Manji Kogej, Marku Porapat, Valterju Urh, Franku Ogrizek, Danilu Čeč, Petru Turk, Martinu Mihelčič, Rudiju Hočevar,
Urošu Zemljič, Viku Kranjc;

vsem sponzorjem in donatorjem, ki so mi finančno in materialno pomagali, da sem lahko izpeljal zastavljen projekt;

Mušketirjem;

vsem navijačem in navijačicam na startu, ob progi, na cilju, za računalnikom, na motorju, v tujini in doma v Postojni;

organizatorju DOS za izjemno dobro izpeljano dirko.

HVALA.


ČLANI EKIPE DOS 2008
TRASA DOS 2008

REZULTATI DOS-RAS 2008

DOS 2008 se je zame začel novembra 2007. Od takrat, pa vse do začetka dirke, sem se pripravljal po svojem programu in živel samo za dirko, na katero sem se prijavil. Ob strani mi je stala družina, ekipa FH in prijatelji. Potreboval sem jih. Imel sem zelo težke treninge, ki sem jih izvajal na fitnesu in na trenažerju. Tudi hoja in tek v klanec sta bila  del treninga. Moje zdravstveno počutje med pripravami je bilo izjemno. Če se dobro spomnim, nisem bil bolan niti en dan v zadnjih šestih mesecih.
No, pa se posvetimo sami dirki. Gala večerja in  žrebanje številk v Jamskem dvorcu, se je dogajala en dan pred samo dirko. Nahajal sem se v bobnu ena s šestimi tekmovalci. Izžrebal sem, zame srečno, številko štiri.  Zelo sem bil zadovoljen, ker sem se med prvimi pognal z rampe.
In potem je prišel: dan D!  Na dan dirke, sem imel lažji enourni trening v dopoldanskem času. Odspal sem dobro urico pred dirko in se potem odpravil na štart. Ura je tako hitro vrtela svoje kazalce, da nisem imel časa pozdravit vseh mojih navijačev, ki so prišli spodbujati mene in tudi ostale kolesarje. Stal sem na štartni rampi. Ob meni je ura odštevala  sekunde. Vedno bližje je bila 21. in 6min. Rekel sem si: NAJ SE ŽE ZAČNE DOS 2008.  Edo Klemenc je začel  z odštevanjem: 10,9,8,7,6,5,4,3,2,1 in strart. Slišal sem samo bučno navijanje vseh prisotnih na startu in vzklike: "Franci vrni se nazaj v Postojno!"  Začel sem v tempu, ki sem ga treniral na tem delu trase. Do Kozine je šlo po pričakovanju. Mogoče malo prehitro zame. Spust v Črni kal in vzpon na Kubed sem prevozil v zelo dobrem tempu. Na vzponu proti Babičem, me je dohitel Jure Robič. Pričakoval sem ga že prej. Prehitel me je in kot stroj  mlel  asfaltno podlago pred seboj.  Jaz  sem lahko samo užival ob gledanju najboljšega extremnega kolesarja na svetu.  Prispel sem do prve časovne postaje .S prvo etapo sem bil zelo zadovoljen.  Druga časovna postaja je bila v Novi Gorici. Do tam sem imel zelo dober tempo . V Črni kal je šlo hitro in tudi vasice na Krasu sem premagoval v hitrem tempu. Bilo je zanimivo, saj na tem delu trase nisem bil sam. Stalno sva si bila blizu z Nejcem Egrličem, ki je do Gorice odlično kolesaril.  Druga časovna je šla mimo . Začel se je vzpon na Predmejo. Plan je bil, da vse težke klance zvozim s povprečno hitrostjo okoli 10 km/h. Predmeja je padla! Naredili smo postanek za masažo  in začel se je spust proti Colu in Idriji. Od Idrije proti mostu na Soči je šlo zelo hitro. Od Kobarida do tretje časovne postaje na Žagi,  sem imel bolečine v želodcu. Nekaj se je začelo kuhati. Hitrost sem zmanjšal in si dopovedoval, da bo vse dobro.  Daljši postanek v Bovcu sem si vzel za obisk WC-ja, čiščenje telesa in masiranje. Postanek je bil eden daljših. Končno sem šel naprej. Med vožnjo proti Trenti sem zopet srečal Nejca, ki pa je imel veliko krizo. Svetoval sem mu naj zmanjša tempo in naj samo na lahko vrti padala. In naj ne pritiska na vso moč, tako kot je to počel do Trente. Od tu ga nisem več videl na trasi. Ekipa me je obvestila, da je Nejc dirko končal.  Škoda. Upam, da se bo še vrnil na DOS in bolj premišljeno  odpeljal po trasi. Z ekipo smo  prispeli  pod slovenski prelaz Vršič. Kaj zdaj !? Glava je bila na mestu in zopet ista pesem: gremo gor  z hitrostjo 8-10 km/h . Med kolesarjenjem sem se oziral po hribih okoli sebe in užival . Vršaci so se ponašali z belimi kapami. Številke na ovinkih so naraščale proti številki 25 . Dohitel sem tudi kolesarja pred seboj. Luznarjevo ekipo, ki je počivala na polovici vzpona na Vršič. Še dva ovinka in sem prišel na vrh. Tam me je čakal del ekipe in stiskal pesti, da uspešno prikolesarim na vrh . Imel sem kratek postanek in malo masaže, potem pa težek spusti. Na ovinkih je bilo težko, ker so kocke in trpijo roke.  Hitrost sem imel zelo veliko tako, da sem zelo hitro  prispel v Kranjsko goro.  Sledilo je preoblačenje in potem hitro proti Jesenicam in do četrte  časovne postaje .  Postalo je zelo vroče. Tu so se začeli moji prvi manjši problemčki. Na poti iz Begunj proti Tržiču, sem imel zelo dolg postanek. Počival sem in zopet dvakrat obiskal WC školjko. Vročina je bila velika in komaj sem čakal, da se dan prevesi v večer, ko se bo ohladilo, ker sem vedel, da bo takrat prišel moj čas.  Po dobrih štiridesetih minutah smo se odpravili naprej. Do Golnika   sem kolesaril v slabšem tempu, kot sem ga imel na samem začetku. Prispel sem do klanca na Šentjursko Goro. Tam sem dohitel  vozilo Mirana Modica. On je prvi začel klanec, jaz sem par deset metrov kolesaril  za njim. Na momente sem se prebližal njegovi ekipi, ampak se ga ni dalo prehiteti. Bilo je preveč nevarno za mene in tudi ostale udeležence v prometu, ker je cesta preozka. Nenormalno veliko avtomobilov in kolesarjev  se je peljalo gor in dol. Odločil sem se, da počakam do vrha in potem napadem. Zavedal sem se, da moram voziti čim dlje od vozila pred seboj.  Za seboj smo naredili tako veliko kolono, da se je ozračje začelo vse bolj segrevati. Končno vrh. Takoj sem napadel in šel mimo in odbrzel proti Kamniku. Spust je bil zakon! Dobro sem  zvozil ovinke in uspešno prispel v Kamnik. Tam so me pričakali moji navijači, ki so bili tako glasni, da sem se jih kar malo ustrašil. Damjanu P. in ostalim,  hvala za vašo  podporo, ki ste nam jo izkazali v Kamniku. Vročina je pojemala in to je bilo zame zelo ugodno. Poznalo se je, da sem pridobil na hitrosti. Začel sem se vzpenjati na Černivec in ga vozil v zelo hitrem tempu. Zaslišal sem muziko iz mojega spemljevalnega vozila. Zavrteli so mi Rebeko Dremelj s komadom Vrag naj vzame... še ta klanec:-))  To je bila zame pesem DOS-a. Ob tem komadu se je moja hitrost tako povečala, da so jo člani ekipe  nekajkrat zavrteli in že smo bili na Črnivcu. Spust proti Radmirju je bil hud. Tam sem razvil hitrost 92km/h. Mat`r, kako je šlo! Tudi vozilo ekipe me ni moglo slediti. Dohitel sem kolesarja iz avstrije Andreasa DENGLERja.  Prispel sem na peto časovno postajo. Počutil sem se odlično. Ekipi sem rekel, da gremo naprej, čeprav smo imeli v planu daljši postanek za spanje. "Ma, kakšno spanje!", sem rekel," ko sem še tako svež". Vedel sem, da ne bom mogel zaspati. Zaskrbljenim članom spremljevalne ekipe sem zagotovil, da bom pravi čas povedal, kdaj bom šel spat. Klima je bila ugodna, veter tudi in hitro smo prispeli v Velenje. Gremo naprej do Slovenj gradca. Še vedno dobro počutje in zakaj si se ustavljali, ko se človek lahko pelje in uživa na kolesu. Še vedno sem vstrajal z nadaljevanjem vožnje. Prispeli smo do šeste časovne postaje v Kamnici. V ekipi so bili zelo tihi in so upali, da se spravim v avtodom in odspim eno uro predvidenega spanja. Zopet sem jih razočaral. Al pa ne:-) . Šli smo naprej do Šentilja . Vedel sem, kaj me čaka:strm klanec gor, strm klanec dol. Če so jih  drugi zmogli,  jih bom tudi jaz. Problemov ni bilo, zato sem se odpravil naprej. Klance sem prepeljal v, zame, zelo hitrem tempu. Prispel sem do Šentilja. Tam smo se ustavili in ekipa je  zopet previdno  spraševala, ali grem spat, ali ne. Zahteval sem masažo, svežo obleko in hrano. Pojedel sem, sedel na kolo in se že peljal.  Ekipa se je zbala zame. Čeprav sem zgledal fenomenalno. Poznam sebe in obljubil sem jim, da, ko bo čas, bom šel na enourni počitek. V glavi sem si zadal, da moram priti čim bližje Goričkemu. Prispeli smo do vasi Petroča in tam smo se ustavil za spanje. Ko sem se ustavil, je bila ura pet zjutraj, v soboto.  V avtodomu sem se ulegel in takoj zaspal. Spal sem eno uro in pet minut. Sledilo je oblačenje, pitje, hranjenje. Želel sem si, da se čimprej  odpravim  naprej.  Zjutraj je bilo kar mrzlo. Sonce se je zbujalo z mano in jaz z njim.
Goričko je bilo zame čista neznaka . Prvič sem bil na tem koncu Slovenije. Izjemna pokrajina. Med kolesarjenjem, sem si jo dobro ogledal. Klance sem obdeloval enega za drugim in res užival na tem koncu Slovenije. Pred dirko sem si prigovarjal, da me ne sme biti strah niti enega klančka na celotni trasi. Tudi teh na Goričkem me ni bilo. Izjemo kolesarjenje me je pripeljalao do Moravskih Toplic. To cesto sem spet poznal. Vedel sem, da je do Ptuja samo ravno in da se je potrebno skoncentrirati. Želja, da pridem do  kraja, kjer sem kot otrok preživel vse svoje šolske počitnice, me je gnala naprej. Vsak ovinek, ki je sledil proti Ptujski gori sem poznal. Tam so me prišli bodrit navijači na kolesih. Na intrnetu so videli, kdaj bom prišel in so me počakali. Ptujčani, hvala vam, da ste si vzeli čas in navijal za mene in sigurno tudi za ostale kolesarje na dirki.  Zopet je začelo pripekati tako kot v petek.   Začela se je druga manjša kriza na trasi. Bližali smo se osmi časovni postaji Šmarje pri Jelšah. Vse bolj vroče je postajalo .  Na časovno postajo sem prispel ob 13.20 uri. Hitrost kolesarjenja je padla in zopet sem imel željo, da se začne čimprej hladiti. Vedel sem kam prihajam. Na teren, ki sem ga treniral, ko sem bil z družino  v Čatežkih toplicah. Šentjur je bil točka postanka. Tu smo morali oskrbeti mojo zadnjo plat, ker so se na ritnicah začeli kazati znaki vnetja in sem rekel, da je bolje, da to  preprečimo, da nam ne bo potem žal, zakaj  se nismo za to odločili že prej. Ta postanek je bil daljši, kot smo prevideli.  Ponovno na kolo in takoj so se začeli klanci. Vročina ni popuščala. tempo je bil manjši, kot sem predvidel. Proti Kozjem je pihal močan veter v prsa. Vedel sem, da nisem prišel na ta konec Slovenije ob pravi uri. No, nič zato, kolesaril sem naprej. Med tem me je prihitel Andreas DENGLER.  Prispeli smo do Podsrede.  Andreas DENGLER je odkolesaril naprej. Vedel sem, da ga nima smisla  loviti, ko ima že tako predost, ker je štartal daleč za menoj. Prispeli smo do Brestanice. Začelo se je hladiti in zopet je prišel moj čas. Na tem koncu smo imeli nekaj problemov z navigacijo. Malo sem si sam kriv. Zapeljal sem pred mostom levo in hotel iti proti Krškemu ob železnici. Ni trajalo dolgo, po stotih metrih,  so me člani ekipe ustavili in smo se vrnili nazaj na križišče in se odpravili po pravilni poti naprej proti Krškemu.
Sledil je podpis  na časovni postaji in odhiteli smo naprej po trasi Dos-a . Brežice so bile vse bližje. Prispeli smo do Kostanjevice na Krki in tam je bil postanek. Uroš me je zmasiral, pekla so me kolena. Še vedno pa je bil nasmeh na mojih ličkah. Pojedel sem pašto in palačinke. Postanek je bil zopet daljši od predvidenega. Obisk školjke je bil nujen. Vreme je postalo odlično za kolesarjenje. Oblekel sem se in začel kolesariti proti Novemu mestu. Ekipi sem rekel, da gremo do konca in da ne gremo več spat. Začeli smo  vzpon na Vahto. Klanec je bil čudovita priprava za kilometre, ki mu bodo še sledili.  Do vrha je šlo dokaj hitro. Oblekel sem si jakno in gas proti Metliki. Spust je bil spet fenomenalen poln adrenalina. Moja žena bi rekla, da ne razume, kako, da me teh vratolomnih spustov na kolesu ni strah, na naprave v zabaviščnih parkih se pa ne spravim.  Suhor je bil točka, ki je na lanskem KOSu označevala 1000. km trase. Hitro sem ga obvozil tako, da nisem imel časa pogledati proti vikendu, kjer z kolesarsko ekipo Elektronabave, vsako leto preživim lep dan, ko se odpravimo na kolesarskem maratonu iz Ljublane  v Metliko. Mimo Metlike smo kar leteli. Cilj je bil enajsta časovna postaja v Črnomlju. Hitrost se je povečevala. Prispel sem do Črnomlja. Tam je bilo, od vseh 12 časovnih postajah, največ ljudi. Kakšno navijanje!!! Na hitro sem spoznal dve pupi, ki sta mi dali jesti pogačo in sta se mi čudili, da se še vedno vozim na kolesu. Pogača, predvsem pa njuna mladost in vedrina, so mi dale novih moči in odpeljal sem se proti Kočevju. Poznam klance, ki so bili pred mano, sem si rekel. Prvi, drugi, tretji, četrti. Zdaj jih bo pa počasi konec.  Figo! Ta pot se mi je tako vlekla, da sem ekipi ukazal, da mi mora vrteti samo Dremljevo Rebeko in nič drugega.  Pri Starem trgu sem imel bližnje srečanje z manjšim srnjakom. Hitrost sem imel 20 km/h in on mi je sekal pot dober meter pred kolesom. Bil sem pripravljen, ker sem slišal šumenje ob sebi, nisem pa vedel kaj se dogaja. Srečno se je končalo. Ekipa v kombiju je zadevo videla drugače in so bili prepričani, da se bo žival kar zaletela vame. Ta del trase je bil zame najbolj mučen. Poskušal sem biti skoncentriran do konca. Govoril sem si :" Franci, do zdaj si kolesaril brez napake, zakaj ne bi v takem stilu tudi nadaljeval?" Kot, da bi me nekdo v zadnjo plat pičil, sem pospešil in zopet kolesaril v hitrem tempu. Končno Kočevje. Zdaj sem zopet na cesti, ki jo vsako leto z avtom prevozim vsaj desetkrat.  Ribnica, Sodražica sta šli hitro mimo. Prispel sem do Podklanca, kako primerno ime, in začel klanec. Na poti proti vrhu se nam je pridružilo eno od spremljevalnih vozil Tomaža  Perčiča . Fantje so me bodrili, navijali in me pozdravili, ko so se odpeljali naprej. Prispel sem do Nove vasi in tu sem vedel, da je zame cilj DOSa  vse bližje. Ma, vseeno sem si rekel : "Franci, nisi še doma. Previdno do konca in potem se veseli."  Med vožnjo sem podoživljal kompletno traso, vse klance, ki sem jih zvozil. V zelo zgodnjih jutranjih urah smo prispeli  do Unca in ob cesti sem zagledal  člane moje družine, ženo Metko in oba sinova, Luka in Miha. Nisem se ustavljal, pa saj tega oni tudi  niso pričakovali, saj so oboroženi z ragljami klicali za menoj, naj ne popuščam in naj zdržim še teh par kilometrov.  Potočil sem prve solze veselja. Vesel sem bil, da sem jih videl in , da sem jim dal možnost, da se tudi oni veselijo z menoj. Planina.  Pa se je začelo rajanje, vriskanje in nevem kaj še. Glasba iz avta se je vrtela. Rebeka z Vragom in Avseniki z Golico, izmenično, vse do cilja. Navijači ob cesti so bili tako glasni, da se jih je slišalo čez cele ride. Še en km in bom na cilju. Zadnji kilometer sem vozil za sebe, za družino, za ekipo.
Cilj. Veselje. Sreča. Olajšanje. Družina. Množica prijateljev. Mušketirji. Znanci. Solze sreče. Poljubi. Objemi. Tu je bilo skoncentrirane toliko pozitivne energije, da bi lahko zasijalo novo sonce. S spremstvom ekipe in vseh, ki so me pričakali na zadnji kontrolni točki, sem se odpeljal do Epicentra, kjer  so me postavili na oder skupaj z mojo ekipo in tablo z napisom: FRANCI HORVAT 2 DNI 6 UR 28 MIN in kjer je bilo še več prijateljev.  Da, bil sem utrujen, vendar prijetno utrujen in vesel, ker so bili iskreno veseli vsi okoli mene. Hvala. 








                                 
www.francihorvat.eu  Copyright © 2007-2012 Franci Horvat, Postojna * Slovenia

O Spletnih Straneh
O Spletnih Straneh
Mediji
Oglaševanje
VAŠ PROSTOR ZA
OGLAŠEVANJE
__________________


SLEDENJE FHTEAM
VIDEO:  FH DOS-RAS EXTREME 2008
SPONZORJI - OPREMLJEVALCI

______________


______________


Untitled from fhteam on Vimeo.

Leto 2016








NOVICE
DOS
DOS 2013
DOS 2012
DOS 2011
DOS 2010
DOS 2009
DOS 2008
ŠVICA 2010
ČEŠKA 2009
DOBRODELNE akcije
KOS 2007
FRANJA
SPONZORJI
FOTOGALERIJE
ČLANKI
DOSEŽKI
BIOGRAFIJA
POVEZAVE
OPREMA
KNJIGA GOSTOV
POŠTA
DOMOV
______________