DOS 2011, 12.5.-15.5.2011
Dirka, ki sem jo letos težko čakal, saj je bila potrditev za moje minulo delo, se je zame, kljub uspešnemu zaključku, končala z osebnim razočaranjem. Na cilju , v nedeljo 15.5. ob 3.09 zjutraj, so me po 55 urah in 40 minutah, pričakali zvesti prijatelji in navijači.
Ja, uspel sem! Premagal sem vse vzpone, spuste in ravnine , ki jih ponuja 1138,60 km dolga pot okoli Slovenije. Skupaj z več kot odlično spremljevalno ekipo smo, kljub zelo hudim bolečinam v kolenu, dokazali, da se timsko delo in dober trening obrestujeta.
Letos so bili pogoji za dirko odlični. Začeli smo v toplem sončnem vremenu. Moje fizično in psihično počutje je bilo tako dobro, kot še nikoli. Tudi tistih nekaj kapelj dežja, ki so nas osvežile na Primorskem, nas ni prestrašilo. Šlo je odlično. Mimo Žage, kjer smo dve leti zapored končali dirko, smo odbrzeli že zgodaj zjutraj in se je v bistvu nisem niti zavedal. Tako neobremenjen sem bil.
Tudi vzpon na Vršič sem odpeljal brez večjih naprezanj. Ves čas sem se držal navodil svojega trenerja, Mirana Kavaša. Po njegovem programu sem treniral vse od zime. Tudi Gorenjski konec dirke mi je šel dobro. Vse je teklo kot švicarska ura. Ekipa, jaz, kolo, prehrana. Nekje okrog 400-tega kilometra pa se mi je v koleno prikradla bolečina. Uroš me je pridno masiral, koleno mi je prelepil s trakom za kineziologijo in odspal sem 30 minut. Potem smo nadaljevali. Bolečina pa se mi je vztrajno vračala. Koleno mi je oteklo. In potrebno se je bilo odločiti, kako naprej. Postalo nam je jasno, da rezultata iz leta 2008 ne bomo mogli izboljšati. Vsi pa smo si želeli priti do konca. Že zaradi vas, zvestih navijačev, sponzorjev in donatorjev. In tudi zaradi nas samih.Tako je padla odločitev: gremo do konca!
Cena za to odločitev je bilo več postankov, da si je moje koleno odpočilo. In res samo koleno, saj sem bil sicer poln energije in vse ostalo telo si je želelo vožnje. Žal pa je več počitkov pomenilo več izgubljenega časa. Od Prekmurja pa vse do Postojne sem dirko odpeljal v glavnem na nogah (predvsem na eni nogi, ki me je proti koncu že pošteno bolela, saj je prevzela večino bremena), tak položaj mi je odgovarjal. Kajti vsakič, ko sem se usedel, se je neznosna bolečina povrnila. A, ker smo pravi borci, nismo obupali, čeprav je lažje odstopiti. V Ptuju nas je pričakalo kup palačink in potička za ekipo. Štajerke od sile ste! Ko sem se spuščal z Vahte, sem si želel samo še to, da bi čim prej zagledal cestno tablo Kočevje, kajti del proge iz Bele krajine do Kočevja , je zame najbolj zoprn del. Nikoli konca.
V Beli krajini se nam je na motorju pridružil Tomaž in me s svojo prisotnostjo bodril vse do Postojne. Še eno presenečenje nas je čakalo na Boncarju. Ob cesti smo v soju avtomobilskih žarometov zagledali glasne navijače v majicah FH Teama. Na vrhu klanca so nas pogostili z odličnimi Erikovimi palačinkami in pot do Nove vasi je bila tako lažja. Bolj, ko smo se bližali cilju , lažje nam je bilo. Kljub pozni uri, so nas ob cesti pozdravljali prijatelji in znanci. V Martinjaku, na Uncu, v Planini.
Za nami je nastala prava mala karavana najrazličnejših vozil: motor, avtodom , avtomobili in kolo. Iz Martinjaka do Postojne me je s kolesom spremljal Jan.
Prihod na cilj je bil bučen, tako kot se za zmagovalce spodobi. Da, bil sem zmagovalec boja s samim seboj.
Vsaka naložba je povezana s tveganjem. In tudi naložba v fizično in psihično pripravljenost za tako ekstremno dirko, kot je DOS , je tvegana. Letos je vreme zdržalo, fizično in psihično sem bil močan, koleno pa… Vendar se pravi borec ne ustraši že prve prepreke. In, ker sem vedel, koliko sem sposoben, sem s pomočjo svoje ekipe prispel v cilj.
Hvala FH TEAM; Marko, Franko, Danilo, Dejan, Uroš, Peter, Tea in Luka brez vas prav zares ne bi šlo!
Hvala sponzorjem in donatorjem, ker zaupate vame.
Hvala zvestim prijateljem in navijačem po vsej Sloveniji! Šele, ko sem bil na dirki, sem ugotovil koliko vas je in tudi to me je gnalo do konca.
Hvala Miranu; tvoj program mojega treninga je bil odličen in tudi moj prihod v cilj je plod dela s tabo.
Hvala družinam članov FH Team.
Hvala moji družini, da me prenašate in trepetate zame.
FH
